Tanja Mejak Bordon s.p.

23/04/2026

Velikokrat slišim:
»Moja panoga je preveč dolgočasna za LinkedIn.«

In to največkrat rečejo ravno tisti,
ki imajo največ za povedati.
Ne zato, ker bi bila njihova panoga dolgočasna.
Ampak ker ne vedo, kako jo približati.

Ljudi v resnici ne zanima panoga.
Zanima jih,
kaj ti v njej vidiš drugače.

Računovodkinja, ki zna razložiti,
da je bilanca lahko zgodba.

Odvetnik, ki eno klavzulo pokaže skozi primer,
ki ga je res doživel.

Nekdo, ki dela v praksi,
in pove, kaj se je v resnici zgodilo –
in kaj se je iz tega naučil.

Ali pa nekdo, ki prodaja naravno kozmetiko.
In ne piše o popustih,
ampak o tem, zakaj je sam prenehal uporabljati določene izdelke.
Kaj daje na svojo kožo.
In komu so njegovi izdelki namenjeni.

𝗣𝗼𝗽𝘂𝘀𝘁 𝗽𝗿𝗶𝘁𝗲𝗴𝗻𝗲 𝗲𝗻𝗸𝗿𝗮𝘁.
𝗭𝗮𝘂𝗽𝗮𝗻𝗷𝗲 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲.

In to se ne zgradi s panogo.
Zgradi se s pogledom.
S tem, kako razumeš svoje delo.

Panoga ni nikoli dolgočasna.

Dolgočasno postane šele takrat,
ko pišemo, kot da smo podjetje.
In ne človek.

Včasih ne manjka znanja.
Manjkajo samo besede.

𝗜𝗻 𝘁𝘂𝗸𝗮𝗷 𝘃𝗮𝗺 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝗽𝗼𝗺𝗮𝗴𝗮𝗺. 🤍

03/03/2026

Danes na mojem koledarju piše: 𝗩𝘀𝗲 𝘀𝗲 𝗱𝗮.
In danes zmanjka elektrike. Za štiri ure.

Wi-Fi ne dela.
Načrti obstanejo.
Niti kave si ne morem skuhati.

Prva misel: Res? Danes?

Potem pa ugotovim, da se res vse da – samo ne vedno tako, kot sem si zamislila.
Ne da se izpolniti vsega s seznama.

Se pa da drugače.

Da se ustaviti.
Vzeti papir in pisati.
Razmisliti, namesto reagirati.
Sprejeti, da nimamo nadzora nad vsem.

Podjetništvo ni popoln plan.
𝗝𝗲 𝗽𝗿𝗶𝗹𝗮𝗴𝗮𝗷𝗮𝗻𝗷𝗲.

Morda “vse se da” ne pomeni, da gre vse gladko.
Morda pomeni, da zmoreš tudi takrat, ko stvari ne gredo po načrtu.

Tudi brez elektrike. In brez kave. ☕

30/01/2026

Besede so me oblikovale. Bile moja strast od vedno. Moja ljubezen.

Kot majhna punčka sem bila oči svojemu očetu, ki ni videl. Prebirala sem mu knjige, pisala, opisovala svet okoli njega. Besede so bile most med njegovo temo in mojo svetlobo.

Takrat sem spoznala, da besede niso le črke na papirju. So dotik. So povezava. So tisto, kar ostane, ko vse drugo izgine.

Potem pa je prišlo odraščanje. Služba v gradbeništvu. Svet, kjer ni bilo prostora za mehkobo. Moja kreativnost je postala ujeta v kalupe formalnosti. Edini pobeg so bila interna glasila - tam sem lahko vsaj za hip spet dihala in pisala po svoje. V dolgih letih togosti je globoko v meni je tisti glas, ki je nekoč pisal prosto, zaspal.

Danes, na svoji podjetniški poti, se ponovno učim pisati. Ne učim se pravil. Te poznam. Učim se poslušati. Učim se zaupati. Učim se spustiti tisto, kar je v meni, na papir - brez strahu, da ni dovolj dobro, dovolj profesionalno, dovolj "prav".

Pišem za sebe. In za druge.

Ker verjamem, da se v mnogih od vas skriva podobna zgodba. Zgodba o strasti, ki je nekje na poti zaspala. O glasu, ki je bil utišan. O kreativnosti, ki čaka, da jo spet prebudite.

Morda je danes tisti dan. ❤️

26/01/2026

23/01/2026

Rada pišem.

Ker mi pisanje pomaga urediti misli
in jim dati obliko.

Vedno bolj verjamem,
da dobra besedila nastanejo takrat,
ko si vzameš čas
in stvari napišeš tako,
kot jih res razumeš.

19/01/2026

🍀

17/01/2026

Če želite dolgoročna sodelovanja,
ne komunicirajte samo takrat, ko nekaj prodajate.

Gradite prisotnost tudi takrat, ko ni takojšnjega učinka.
Takrat se gradi zaupanje.

Posel pride kasneje.
Najprej pride občutek.

Kaj vi želite, da si ljudje zapomnijo o vas?

16/01/2026

Z leti sem se naučila,
da ni treba imeti mnenja o vsem.

In da ni treba reagirati na vsako stvar.

Mir je pogosto
zelo zavestna odločitev.

08/01/2026

Ne moreš vsak dan pisati.

In to nima nobene zveze z disciplino ali znanjem.

Včasih se preprosto zgodi,
da misli ostanejo neurejene.
Da ni pravega zornega kota.

Pri ustvarjanju vsebin je to del procesa.

Tišina ni znak,
da nimaš kaj povedati.
Pogosto pomeni samo,
da se stvari še sestavljajo.

07/01/2026

Včasih se mi zdi, da se v poslu preveč govori o hitrosti.

O tem, kdo je prej, kdo več, kdo bolj opazen.

Jaz sem se z leti naučila nekaj drugega.
Da je pravi tempo tisti, pri katerem ne izgubiš sebe.

In to ni vedno najhitrejša in najlažja pot. 🍀

22/12/2025

Vse dobro 🎄

27/08/2025

Ko se sprehodim ob morju, je še vedno čutiti poletje. Jadrnice čakajo na veter, nebo še nosi toplino, a dnevi so vse krajši.

Morda je ravno to lepota konca poletja, da nas spomni, kako hitro čas beži in kako dragoceno je, če ga znamo ujeti zase. Za trenutek miru, za pogled na morje, za občutek, da je vse prav tam, kjer mora biti.

Kako pa vi preživljate te zadnje poletne dni?