Tanja Mejak Bordon s.p.

15/07/2026

𝗞𝗼𝗹𝗶𝗸𝗼 𝗰̌𝗮𝘀𝗮 𝘃𝗮𝗺 𝘃𝘇𝗮𝗺𝗲 𝗼𝗱𝗴𝗼𝘃𝗼𝗿? 📩

Vedno sem verjela, da odgovor ni samo vljudnost. Je spoštovanje.

In prav zato me vedno znova preseneti, kako pogosto na e-pošto ali sporočilo preprosto ne dobim odgovora.

Ne pričakujem, da bo odgovor prišel takoj. Tudi sama kdaj ne morem odgovoriti v istem trenutku.

Pričakujem pa, da se človeku oglasimo.
Tudi samo z:
”Hvala, prejela sem.”
”Trenutno ne utegnem, oglasim se jutri.”
”Tokrat ne bo šlo.”

To vzame manj kot minuto.
Na drugi strani pa človeku prihrani veliko ugibanja.

Pove mu, da smo sporočilo prebrali.
Da spoštujemo njegov čas.
Da ve, pri čem je.

Morda živimo v času, ko je neodgovarjanje postalo nekaj običajnega.

Jaz še vedno verjamem, da si vsak človek zasluži odgovor.

Ni treba, da je dolg.
Ni treba, da je popoln.
Ni treba, da je takšen, kot bi si ga nekdo želel.

Pomembno je, da je.

Ker za vsakim e-mailom in vsakim sporočilom ni samo naslov ali telefonska številka.
Na drugi strani je človek.

In ljudje si pogosto najbolj zapomnimo prav občutek.
Da smo bili slišani.
Da smo bili vredni minute časa.
Da nas je nekdo spoštoval dovolj, da nam je odgovoril.

Koliko časa vam vzame kratek odgovor? In koliko lahko pomeni človeku na drugi strani?

26/06/2026

𝗣𝗼𝗹𝗲𝘁𝗶 𝘀𝗲 𝗰̌𝗮𝘀 𝗻𝗲 𝘂𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶.

𝗦𝗮𝗺𝗼 𝗺𝗮𝗹𝗼 𝗱𝗿𝘂𝗴𝗮𝗰̌𝗲 𝘁𝗲𝗰̌𝗲.

To opažam vsako leto. Ko pridejo dopusti, veliko podjetij z objavami skoraj izgine.

“Bomo septembra.”
“Zdaj ni pravi čas.”
“Ljudje so na dopustu.”

Pa ni čisto tako.

Ljudje so poleti res v drugačnem ritmu, ampak še vedno gledajo, berejo, opazijo in si zapomnijo.

Zato ni treba, da podjetje poleti utihne.

Lahko objavlja manj.
Lahko bolj lahkotno.
Lahko bolj uporabno.
Lahko bolj človeško.

Nasvet.
Pogled v ozadje.
Odgovor na pogosto vprašanje.
Zgodba.
Opomnik, kaj delamo in komu lahko pomagamo.

Organski marketing ni samo prodaja.

Je odnos.
Je zaupanje.
Je prisotnost.

𝗭𝗮𝘁𝗼 𝗺𝗼𝗷 𝗻𝗮𝘀𝘃𝗲𝘁 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮 𝗲𝗻𝗮𝗸:
Poleti ne utihnite.
Samo govorite malo drugače.

Kaj pa vi, poleti objavljate manj, drugače ali naredite popoln premor?

12/06/2026

Velikokrat slišim: “Najprej moram še vse urediti.”

Fotografije.
Spletno stran.
Opise.

In razumem.

Ko začneš razmišljati o svoji komunikaciji, hitro vidiš vse, česar še nimaš.
Vse, kar še ni popolno.
Vse, kar bi bilo dobro pripraviti.

Ampak ravno tu se velikokrat ustavimo.

Ker čakamo, da bo vse pripravljeno.
Da bo vse lepo.
Da bomo končno imeli občutek, da lahko začnemo.

𝗣𝗮 𝗻𝗶 𝘁𝗿𝗲𝗯𝗮.

Dovolj dobro je lahko čisto dober začetek.

Pomembno je, da se premaknemo.
Da začnemo govoriti svojo zgodbo.
Da ljudem pokažemo, kdo smo, kaj delamo in zakaj nam je do tega mar.

𝗣𝗼𝗽𝗼𝗹𝗻𝗼𝘀𝘁 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝗴𝗿𝗮𝗱𝗶𝗺𝗼 𝘀𝗽𝗿𝗼𝘁𝗶.

𝗩𝗶𝗱𝗻𝗼𝘀𝘁 𝗽𝗮 𝘀𝗲 𝘇𝗮𝗰̌𝗻𝗲 𝘀 𝗽𝗿𝘃𝗶𝗺 𝗸𝗼𝗿𝗮𝗸𝗼𝗺.

Kaj pri svoji komunikaciji že predolgo odlagate?

10/06/2026

V zadnjih dneh veliko razmišljam o lepoti ljudi.

O tisti lepoti, ki ni povezana z videzom.
Niti z velikimi besedami.
Ampak z občutkom, ki ga nekdo pusti v nas.

In zdi se mi, da to zelo velja tudi v poslu.

Veliko govorimo o vidnosti.
O osebni znamki.
O tem, kako se predstaviti, kako izstopati, kako povedati pravo stvar.

Vse to je pomembno.
A ljudje se na koncu ne povežemo vedno z najbolj opaznimi.
Povežemo se s tistimi, pri katerih začutimo iskrenost.
S tistimi, ki ne igrajo popolnosti.
S tistimi, ki znajo ostati ljudje tudi takrat, ko govorijo o poslu.

Tudi pri vsebinah je podobno.

Lahko je objava lepo napisana.
Lahko je grafika dovršena.
Lahko je strategija premišljena.
Ampak če za vsem tem ni resničnega odnosa do ljudi, se to začuti.

Zato vedno bolj verjamem, da dobra komunikacija ni samo vprašanje besed.

Je vprašanje tega, ali za njimi stoji človek.
Ali za objavo stoji iskren namen.
Ali za znamko stoji nekdo, ki mu lahko zaupamo.

Morda je prav to tista lepota, ki ostane. Tudi v poslu.

In morda je to tudi dober opomnik za vse nas, ki ustvarjamo, vodimo, prodajamo ali gradimo svojo zgodbo: ni treba biti popoln. Pomembno je, da smo resnični.

Kaj pa vi najprej začutite pri človeku ali znamki: besede, nastop ali iskrenost?

23/04/2026

Velikokrat slišim:
»Moja panoga je preveč dolgočasna za LinkedIn.«

In to največkrat rečejo ravno tisti,
ki imajo največ za povedati.
Ne zato, ker bi bila njihova panoga dolgočasna.
Ampak ker ne vedo, kako jo približati.

Ljudi v resnici ne zanima panoga.
Zanima jih,
kaj ti v njej vidiš drugače.

Računovodkinja, ki zna razložiti,
da je bilanca lahko zgodba.

Odvetnik, ki eno klavzulo pokaže skozi primer,
ki ga je res doživel.

Nekdo, ki dela v praksi,
in pove, kaj se je v resnici zgodilo –
in kaj se je iz tega naučil.

Ali pa nekdo, ki prodaja naravno kozmetiko.
In ne piše o popustih,
ampak o tem, zakaj je sam prenehal uporabljati določene izdelke.
Kaj daje na svojo kožo.
In komu so njegovi izdelki namenjeni.

𝗣𝗼𝗽𝘂𝘀𝘁 𝗽𝗿𝗶𝘁𝗲𝗴𝗻𝗲 𝗲𝗻𝗸𝗿𝗮𝘁.
𝗭𝗮𝘂𝗽𝗮𝗻𝗷𝗲 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲.

In to se ne zgradi s panogo.
Zgradi se s pogledom.
S tem, kako razumeš svoje delo.

Panoga ni nikoli dolgočasna.

Dolgočasno postane šele takrat,
ko pišemo, kot da smo podjetje.
In ne človek.

Včasih ne manjka znanja.
Manjkajo samo besede.

𝗜𝗻 𝘁𝘂𝗸𝗮𝗷 𝘃𝗮𝗺 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝗽𝗼𝗺𝗮𝗴𝗮𝗺. 🤍

03/03/2026

Danes na mojem koledarju piše: 𝗩𝘀𝗲 𝘀𝗲 𝗱𝗮.
In danes zmanjka elektrike. Za štiri ure.

Wi-Fi ne dela.
Načrti obstanejo.
Niti kave si ne morem skuhati.

Prva misel: Res? Danes?

Potem pa ugotovim, da se res vse da – samo ne vedno tako, kot sem si zamislila.
Ne da se izpolniti vsega s seznama.

Se pa da drugače.

Da se ustaviti.
Vzeti papir in pisati.
Razmisliti, namesto reagirati.
Sprejeti, da nimamo nadzora nad vsem.

Podjetništvo ni popoln plan.
𝗝𝗲 𝗽𝗿𝗶𝗹𝗮𝗴𝗮𝗷𝗮𝗻𝗷𝗲.

Morda “vse se da” ne pomeni, da gre vse gladko.
Morda pomeni, da zmoreš tudi takrat, ko stvari ne gredo po načrtu.

Tudi brez elektrike. In brez kave. ☕

30/01/2026

Besede so me oblikovale. Bile moja strast od vedno. Moja ljubezen.

Kot majhna punčka sem bila oči svojemu očetu, ki ni videl. Prebirala sem mu knjige, pisala, opisovala svet okoli njega. Besede so bile most med njegovo temo in mojo svetlobo.

Takrat sem spoznala, da besede niso le črke na papirju. So dotik. So povezava. So tisto, kar ostane, ko vse drugo izgine.

Potem pa je prišlo odraščanje. Služba v gradbeništvu. Svet, kjer ni bilo prostora za mehkobo. Moja kreativnost je postala ujeta v kalupe formalnosti. Edini pobeg so bila interna glasila - tam sem lahko vsaj za hip spet dihala in pisala po svoje. V dolgih letih togosti je globoko v meni je tisti glas, ki je nekoč pisal prosto, zaspal.

Danes, na svoji podjetniški poti, se ponovno učim pisati. Ne učim se pravil. Te poznam. Učim se poslušati. Učim se zaupati. Učim se spustiti tisto, kar je v meni, na papir - brez strahu, da ni dovolj dobro, dovolj profesionalno, dovolj "prav".

Pišem za sebe. In za druge.

Ker verjamem, da se v mnogih od vas skriva podobna zgodba. Zgodba o strasti, ki je nekje na poti zaspala. O glasu, ki je bil utišan. O kreativnosti, ki čaka, da jo spet prebudite.

Morda je danes tisti dan. ❤️

26/01/2026

23/01/2026

Rada pišem.

Ker mi pisanje pomaga urediti misli
in jim dati obliko.

Vedno bolj verjamem,
da dobra besedila nastanejo takrat,
ko si vzameš čas
in stvari napišeš tako,
kot jih res razumeš.

19/01/2026

🍀