05/09/2026
Že od malena, svet doživljam na intenziven in globok način. Ne samo da sem kot otrok vse globoko čutila, sem to znala tudi spontano in iskreno izraziti.
A odraščala sem v svetu, ki je imel malo razumevanja za takšno odprtost in občutljivost. Ravno nasprotno.
Učili so nas skozi generacije, da je pametno, prav in dobro biti tiho, se ne izpostavljati in se prilagajati. Tisti, ki so znali biti tiho, se prilagoditi in izpolniti pričakovanja drugih, so bili sprejeti, cenjeni in nagrajeni.
Jaz pa nikoli zares nisem znala biti tiho. In ravno zato me korporativni sistem, ki je v glavnem ostal enak, ni sprejel.
Skozi leta sem začela zadrževati in potiskati svoj pravi glas. Ne zato ker sem si to želela, ampak zato ker so me učili, da je biti videna nevarno, nezaželeno in slabo.
Vse manj sem si upala izraziti to, kar zares čutim, mislim in želim. Vse bolj sem si prizadevala sprejeti, kaj je sprejemljivo za druge, in vse manj, kaj je zares moje. Včasih si še vedno ne upam.
Z raziskovanjem svoje identitete sem spoznala, da se bojim biti zares videna takšna, kot sem, čeprav si tega želim. In ravno ta strah mi odkriva, kje se skriva moj pravi glas.
Pravzaprav sem to vedela že ves čas. In ravno to v meni vzbuja nemir: globoko v sebi vem, kdo sem, a si ne upam tega pokazati dovolj pogosto.
Zato sem pravzaprav tudi napisala to objavo in jo danes delim s tabo. Ker je želja večja od strahu.
In morda si tudi ti, nekje po poti, začel/a zad svoj glas. In morda te strah pred tem, da bi bil/a viden/a, ravno tako vodi k temu, kdo zares si.
