13/05/2015
Specialisti za blesarije (Vir: Finance, Simona Toplak)
Če bi za traparije kdo plačeval, bi bila Slovenija zmagovalka.
Vse države imajo traparije, ki jih ne obžalujejo. Ampak glede na velikost, na BDP, na število prebivalcev, na moč - naj me vrag vzame, če Slovenija ni šampion.
Hotelir je dobil za štiri tisoč evrov kazni, ker je v državni sistem za prijavo gostov te prijavil brez šumnikov. Če mislite, da je šala, se motite. Globo mu je izrekla policija. Še pred tem so bili pri njem trije policisti, ki so ga zasliševali, zakaj je naredil to hudobno in za varnost ljudi zelo nevarno stvar. Dovolite, da se pozabavam s številkami. Ocenjujem, da je policija za ta postopek porabila sto ur, pa mislim, da sem zelo konservativna. Za plačo policista vzamem 1.800 evrov bruto na mesec, povprečno je v mesecu 176 delovnih ur, torej zaokrožim na 10 evrov na uro - to je okoli tisoč evrov za tale postopek. No, ocenim še druge stroške, pa mize, pa računalnike, pa prostor, pa potne stroške, pa elektriko - pa pridem najbrž na okoli 1.500 evrov. Kazen je štiri tisoč evrov, če plača takoj, pol manj. Proračun je torej zaslužil. Vau, kakšen dobiček. Država se vede racionalno.
Da, delam se norca in se opravičujem. Resničnost je drugačna. Če se ne bi ukvarjali s takšnimi, oprostite izrazu, blesarijami, bi v Sloveniji recimo potrebovali pol manj policistov, pa pol manj nepremičnin za te policiste, pa pol manj bi bilo drugih stroškov; torej imeli bi izrazito cenejšo državo in - če naredim zloben preskok - bogatejše podjetnike in ljudi. Da ne govorim o tem, koliko pametnejša bi bila ta država, kar bi imelo neprecenljive koristi. Sploh si ne upam izračunati, koliko so bili stroški podjetnika zaradi te blesarije s šumniki - je pa seveda res, kriv je, a ne zna pisati. Še posebno pa si ne upam izračunati oportunitetne izgube oziroma škode oziroma posledic, če se temu podjetniku utrga in neha delati. Kaj šele, če se utrga recimo tisočim takih in nehajo delati, zaposlovati, plačevati davke. Potem bodo šumniki celo pri policistih dobili povsem drugačen pomen.
Povem vam še eno zgodbo. Družinsko, zato sem seveda pristranska. Dva odvetnika nimata skupnih prostorov, eden pa drugemu oddaja stranišče. Ja, o sekretu se pogovarjamo. Pa pride inšpektor. In ugotovi, da seveda odvetnik ne more oddajati prostorov, niti ne stranišča, ker za to ni registriran. Vsi davki so bili plačani, kar je pomemben podatek. Če poenostavim, zdaj ima odvetnik tri možnosti: ali ne bi smel oddajati stranišča, kar pomeni, da ne bi bilo ne posla ne davka od tega posla. Lahko bi oddajal, pa bi moral to skrivati in delati na črno. Spet ne bi bilo davka. Lahko pa bi tudi ustanovil posebno podjetje, pa stroški, pa administracija, pa različni obračuni, pa milijon stvari za oddajanje enega stranišča. Da bi bilo po predpisih. Da ne govorim o porabljenem času za en wc, pa o stroških tega ukvarjanja s straniščem, namesto da bi ta čas odvetnik delal odvetništvo in plačal državi davek od osnovne dejavnosti. Bi država imela od tega več kot stranišče. Torej, kaj naj zdaj izbere racionalen človek?
Naprej. Zgodba podjetnika: »Skrčili smo stroške, odpustili ljudi, ti, ki so ostali, komaj zmorejo vso administracijo, ki nam jo nalaga država. Zaradi vsega, kar delamo za druge, za državo, trpi posel. Nato pa se mi oglasi še neka državna ustanova in me prosi, ali lahko sodelujemo v anketi. Pa jim poskušam razložiti, da nimam ljudi zase in za nujne predpisane stvari, kaj šele, da bi delali kaj nenujnega in za druge. Pa sploh niso razumeli, kaj jim govorim. Temveč so me prepričevali, kako je njihovo delo pomembno. Pomembno za koga, bom jaz s tem kaj zaslužil?« Potem se pa čudite, če sta javni in zasebni sektor tako zelo odtujena. Državo zanimajo ankete, zasebnike pa službe.
Torej, da ne bo pomote. Ni težava v policistih. Ne v inšpektorjih, ne v socialnih delavcih, ne v tožilcih, ampak predvsem pri njihovih šefih. In v pravilih, zakonih, sistemu, ki ne bi smel biti sam sebi namen in ustvarjati kar vsakršnega dela in milijona opravil zato, da imata država in javni sektor delo. Sistem bi moral omogočiti, da se šefi odločijo, kaj je pomembno in kaj ne. Šefi pa bi morali imeti pogum, da se odločijo, in pamet, da se odločijo pravilno. Zato težko poslušam, da potrebujemo še tožilcev, ker se tako povečuje število kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala, da zdajšnji ne zmorejo. Težko poslušam, da je premalo policistov. V resnici potrebujem šefa policistov in šefa tožilcev, ki bo smel in bo povedal, to se preganja, to pa je bedarija. In enako v vseh segmentih države – na Dursu, na inšpektoratih. Že v okviru zdajšnjega sistema je to mogoče, če bi pravil ne brali, kako da se nič ne da narediti, ampak kako se da pametno delati. Zato v prvi vrsti potrebujem šefe, ki ne bodo čakali na navodila, ampak pametno opravljali svoje delo. Ločili zrno od plev. In stranišče od Vegrada.
