14/02/2021
Nekoč so na samotnem otoku živeli pojmi: Sreča, Žalost, Znanje, Ljubezen, in še veliko drugih. Nekega dne so izvedeli, da se bo otok potopil. Vsi pojmi so si naredili čolne in zapustili otok. Vsi, razen Ljubezni.
Ljubezen je edina, ki je ostala. Želela se je oklepati otoka in z njim ostati do zadnjega trenutka. Ko se je otok skoraj popolnoma potopil, se je Ljubezen vendar odločila, da je čas, da tudi ona odide. Čolna ni imela, zato je potrebovala pomoč.
Mimo otoka je priplulo Bogastvo na mogočni ladji. Ljubezen je prosila: "Bogstvo, ali me prosim vzameš s seboj?" Bogastvo ji je odvrnilo: "Ne, ne morem. Na tej ladji je veliko zlata in dragih kamnov. Na njej ni prostora zate."
Nato je mimo v prelepem čolnu priplula Domišljavost. Ljubezen je ponovno poskusila: "Domišljavost, prosim, pomagaj mi!" Domišljavost ji je odgovorila:"Ne morem ti pomagati, Ljubezen. Premočena si in lahko bi poškodovala moj čoln."
Mimo je priplula tudi Žalost. Ko je bila blizu, jo je Ljubezen prosila: "Žalost, prosim, pusti, da grem s teboj." "Oh, Ljubezen, žal mi je, vendar sem tako žalostna, da moram biti sama s seboj!", ji je ta odvrnila.
Ljubezen je že skoraj obupala, ko je zaslišala glas: "Pridi, Ljubezen, jaz te bom vzel s sabo." To je spregovoril starikav pojem, ki ga Ljubezen ni prepoznala. Bila je tako srečna, da ga je popolnoma pozabila vprašati po imenu. Ko sta prispela do kopnega, je stari pojem šel po svoje. Ljubezen se je spomnila, da ga je pozabila vprašati, kdo je, zato je o njem povprašala Znanje, ki se je izkrcalo poleg njiju.
"Kdo mi je pomagal?" ga je vprašala. "Čas." ji je odgovorilo Znanje. "Čas? Zakaj bi mi Čas pomagal?"
Znanje se je modro nasmehnilo in odgovorilo: "Ker samo Čas resnično razume, kako pomembna je Ljubezen."
❤
