16/05/2025
“To ni moja naloga.” 👉👉👉 Stavek, ki ga najpogosteje slišimo tam, kjer so opisi delovnih mest zgolj birokratska obveznost. Kjer ljudje gledajo v vrstice na papirju, ne razumejo pa širše slike svojih odgovornosti, svojega doprinosa. In ne znajo si osmisliti svojega dela.
Takih projektov imamo v organizacijah veliko. Na papirju je vse napisano, naloge formalno razdeljene, odgovornosti določene. A kljub temu se sestanki ponavljajo, odločitve se prestavljajo, roki bežijo. Ko pride do zastoja, pogledi iščejo krivca. “To ni moje,” je bil najpogostejši odgovor.
Problem ni vedno v ljudeh. Problem je lahko tudi v okvirjih.
Naloge so zapisane, ampak odgovornost je meglena. Ljudje načeloma vedo, kaj naj bi naredili, a ne razumejo, kje je njihova pristojnost, kje je prostor za odločanje in kje se njihovo delo vklaplja v širši kontekst. Kdo prevzame odločitev, ko se proces ustavi? Kdo vidi širšo sliko, ko stvari ne tečejo?
Ko se stvari postavijo drugače, se premakne tudi miselnost. Pred kratkim smo sodelovali pri prenovi sistemizacije v podjetju, kjer so ljudje večkrat rekli, da “čakajo na navodila”. Ko smo preoblikovali način delitve odgovornosti in postavili jasne meje odločanja, so se stvari hitro pričele spreminjati. Odločitev ni več čakala na potrditve, naloge so se premikale hitreje, ljudje so imeli več prostora za lastne odločitve.
Ni šlo le za opis nalog – šlo je za razumevanje prispevka. Ko ljudje vedo, kaj je njihova odgovornost, začnejo sprejemati odločitve. Ko razumejo, kje je njihov vpliv, postanejo bolj povezani z zgodbo podjetja.
In to je resnična moč sodobne sistemizacije. Ne ureja le, kaj je napisano na papirju – ureja, kako ljudje razmišljajo o svoji vlogi.