13/09/2026
Draga mami in oči!
Prosim, ne obupajta nad mano.
Slišim, ko govorita, da sem vama spremenil življenje in, da sta se zaradi mene mogla odpovedati veliko stvarem, ki sta jih prej rada počela.
Težko mi je, kadar se kregata in srček me boli, ko vidim mamico jokati. Ustrašim se grobih besed in očkovega glasnega govorjenja.
Strah me je, ko zaloputneta vrata in me pošljeta v sobo. Bojim se biti sam v sobi medtem, ko je zunaj "vihar" saj takrat ne vem kaj naj naredim. Počutim se zmedeno in žalostno.
Čutim, da ni vedno vse v redu ampak še ne znam povezati stvari, ki jih izrečeta, z vajinimi dejanji.
Ne razumem še vsega kar pričakujeta od mene in zaradi tega postanem jokav in od zmede kričim in brcam na vse strani.
Mislim, da bom razumel.
Nekoč.
Ko bom večji.
Sedaj pa še ne vem čisto točno kaj se okoli mene dogaja.
Včasih pozabim na čas, ko se zaigram in včasih se ponesreči zmočim ali polulam…Takrat sta huda.
Ne obupajta nad mano, potrebujem vaju.
Vem, da ni prav, ko ne pojem vse zelenjave ali popackam celo mizo in nova oblačila. Ampak za mizo z vama je tako prijetno, da se kar spozabim in težko brzdam svoje navdušenje, zato včasih ušpičim kakšno bedarijo. Vem, da ni prav, ker se potem jezita.
Vem tudi, da ne smem pisati po steni ali tleh. Žal mi je, želel sem samo razveseliti mamico z risbico, ki bi bila drugačna in bolj posebna od tiste na listu papirja.
Vem, da bi moral pozdraviti tiste ljudi, ki jih vidva poznata. Jih celo objeti ali povedati kaj pametnega. Ampak jaz jih ne poznam, bojim se jih in žal mi je, ker mi takrat ne uspe izustiti niti besedice. Vidim, da sta takrat razočarana ampak…Glas kar noče priti iz mojih ust.
Včasih mi rečeta, da sem že dovolj velik, da bi moral razmišljati s svojo glavo. Vem, da naredim veliko neumnosti, ker mi to poveta…Ampak jaz... ne vem še kaj pomeni pametno razmišljati.
Prosim ne obupajta nad mano.
Vem, da me imata rada in me želita obvarovati, ampak kljub temu pustita, da kdaj padem, da pri kakšni igri izgubim, da sam najdem rešitev.
Vesta, ves čas vaju gledam. Previdno opazujem in se učim. Potrebujem pa čas in priložnost, da se sam navadim kako ravnati v življenju.
Mami in oči.
Vidim vaju. In slišim vaju. Mogoče res ne poslušam vedno ampak kljub temu slišim VSE. In četudi se vama včasih zdi, da je večji učinek, če govorita v steno, so vajine besede prodorne. Obljubim.
Če mi b***a še naprej kazala pot vama bom sledil, kdaj in kdaj bom tudi zavil s poti, a na cilj bom prišel.
Verjemita mi.
Če mi b***a dovolila, da izkusim posledice svojih dejanj se bom iz njih tudi nekaj naučil. Prosim dovolita mi, da grem postopoma, majhen korak za korakom, iz gnezda in sam ugotovim kako se obrača ta svet. Vesta, večkrat ko bom poskusil bolje mi bo šlo. In uspelo mi bo!
Samo ne obupajta nad mano.
Saj vem, da sem še majhen ampak vseeno obožujem poslušati vajine zgodbice. Govorita mi o sebi. Povejta mi kakšna sta bila, ko sta bila vidva majhna. Kako sta se spoznala, kaj sta rada počela, kaj vama je všeč.
Rad poslušam kdo sta.
Prosim vaju, ne obupajta nad mano, ko bom najstnik in bom zavijal z očmi vsakič, ko mi b***a dala kak nasvet. Takrat bom res težko videl cel gozd, ker bom preveč zatopljen v glodanje enega drevesa. Ampak kljub vsemu bom poslušal in srkal vajine besede. Pomagajta mi in me spomnita, da sta vedno tu zame. Tako bo tudi to obdobje lažje minilo.
Ostanita ob meni, ko mi bo pretila nevarnost. Dajta mi občutek, da me b***a rešila, če bom na robu in povejta mi, ko bo nevarnost prevelika. Včasih ne bom znal presoditi kaj je varno in kaj ni. Zato mi kar naprej govorita česa se moram izogibati. Vem, da je to včasih zares naporno. Ampak se bo obrestovalo.
Vem, da vama je z mano velikokrat težko ampak prosim bodita prijazna. Do mene in do sebe. Prijaznosti se bom učil od vaju in nekoč vaju bom posnemal. Prosim ne me zasmehovat in ne biti kruta do mene, spoštujta me četudi sem še majhen.
Prosim imejta se rada. Imejta se rada tudi takrat, ko se ne marata. Zame sta oba najpomembnejši osebi na svetu in nikoli nočem izbirati.
Čeprav se včasih že upiram, ko mi želita dati poljubček ali me objeti preden odkorakam v vrtec, mi je v resnici to zelo všeč. Vajin objem je moj varen pristan in pove mi, da me imata rada.
Ostanita ob meni, prosim in pokažita zanimanje za stvari, ki me veselijo in v katerih uživam. Nekoč bom imel svoje interese in ne bom se dobro počutil, če me ne b***a podpirala. Prosim bodita zainteresirana četudi vama morda ne bo blizu to kar me bo veselilo.
Mami in oči.
Nekega dne bom velik. In močan. In razmišljal bom s svojo glavo. In ne bom vama več samo nagajal.
Nekoč bom velik in sposoben. Pomagal vama bom, ko me b***a potrebovala in do ljudi bom prijazen in spoštljiv.
Nekoč bom velik in dober človek. Tako kot sta me učila vidva.
Samo ne obupajta nad mano.
Vajin otrok💗
S tem zapisom želim povedati, da so otroci, ne glede na to koliko so stari dojemljivi za stvari iz okolice. Imejte jih radi in ne pričakujte od njih stvari za katere niso zreli. Ne glejte na njih kot na nekoga ki mora živeti vaše sanje.
Življenje je kratko zato ljubi vsak trenutek ❤️
