14/12/2017
Ubijaš se za službo,
ki bi - če bi te pobralo -
našla zamenjavo zate
prej kot v tednu dni.
Poskrbi zase.
(avtor neznan)
Včeraj sem imela
zanimivo izmenjavo
z neimenovano predstavnico
neimenovanega direktorata
neimenovanega ministrstva.
Angažirana sem bila za delo,
ki bo potekalo v tujini
pred pomembnim mednarodnim odborom
pomembne mednarodne organizacije,
kamor bo potovala vsaj 15-članska delegacija
predstavnikov Mat'kurje.
Že na tej točki,
več kot dva meseca pred odhodom,
so mi poslali, tako čez palec,
več sto strani gradiva za pripravo.
Koliko bi se ga še nabralo,
si lahko samo predstavljam.
Skratka, šlo je za angažma,
v katerega bi morala vložiti
- pri vseh izkušnjah in kilometrini -
kakšen teden dni dela
(pa ne po tistem prijaznem
zagotovljenem 8-urnem delovniku).
Poleg tega bi dva dni zabila na poti,
dva dni bi tolmačila
na konkretni obravnavi,
moje delo bi se snemalo
za potrebe zapisnika
in priprave končnega poročila.
Vsak dan bi morala -
tako kot se spodobi in pričakuje -
vsaj pol ure pred pričetkom dela
že delovati na delovnem mestu,
preden bi se z vsem pobrala iz kabine,
bi trajalo prav tako približno toliko.
Da tega, koliko časa bi trajalo,
da bi prišla v hrame svetosti in iz njih,
niti ne omenjamo.
A ker bi bila v kabini
vsak dan v pogonu 3 ure
(ker bi torej vse to delo
bilo vloženo v naporni performans
v predvidenem trajanju treh ur dnevno),
so osebe, ki so redno v službi
in ki v svoje delo in službo
štejejo vso pripravo in potovanje
in delovno bivanje v tujini in še kaj,
od mene zahtevale,
da naj pristanem na skupno plačilo,
ki ne bi doseglo honorarja
za en sam dan dela
(z drugimi besedami -
po njihovem mnenju
bi si zaslužila plačilo
za dva sklopa po tri ure).
Pri čemer je seveda vsakemu,
ki ima izkušnjo s samozaposlitvijo
ali s samostojnim delom,
jasno, da je honorar,
o katerem govorimo,
bruto plačilo.
(Česar - kot je pričakovati -
osebe z zadevnega direktorata
z zadevnega ministrstva
ne razumejo.)
Vsak dan sem ponosna
na rodbino, iz katere izhajam,
na prednike, ki so vselej ostali pokončni,
pa četudi je bila cena velikokrat visoka.
Spomnim se očetovih besed,
ki mi je že v otroštvu pravil,
kako je svoboda najpomembnejša,
kako se moraš upogniti,
če si zares lačen
in moraš preživeti,
a kako - v trenutku,
ko imaš suho skorjo kruha,
v trenutku, ko lahko preživiš -
svoboda spet postane največja vrednota.
Včeraj sem (spet) bila
ponosna, pokončna hči svojega očeta.
"Če se bomo cenkali,
predlagam, da iščete naprej.
A v tem primeru
vas vnaprej opozarjam,
da se ne smete pritoževati
nad kakovostjo opravljenega dela.
Dobili boste, kar boste dobili
in kar si boste s svojim odnosom zaslužili.
Sem v svobodnem poklicu,
ker sem profesionalna,
res dobro opravljam svoje delo
in ker sem svobodnjakinja,
pripravljena raje ostati doma,
kot da se me obravnava kot deklo."
(odlomek iz elektronskega sporočila)
Ko to pišem, se sprašujem,
koliko nas je še pravih profesionalcev,
resničnih svobodnjakov.
Gledam okrog sebe in opažam -
dan za dnem -
gruče ljudi, ki se gredo "biznis",
pa nimajo niti tega,
kar je zame osnovno znanje.
Pripravljeni so delati marsikaj,
pa čeprav v starih časih
ne bi bili primerni niti za vajenca
na področju svoje "ekspertize".
Morda so v meni
še vedno ostanki
nekdanje perfekcionistke,
a vendarle vest narekuje,
da daš od sebe najboljše,
kar zmoreš.
(Pri čemer je seveda osnovna premisa,
da se ukvarjaš z nečim,
kar obvladaš, pri čemer si dober,
pri čemer imaš res kaj dati.)
Gledam okrog sebe
in se sprašujem,
kdo bo zagrabil to "priložnost"
in si mislil, kakšen car
ali (po vsej verjetnosti) carica je.
Meni pa bo jasno,
da gre spet za eno lačno osebo,
pripravljeno narediti vse
za nespoštljivo in nedostojno plačilo
v krvavem potu opravljenega dela -
ali pa pripravljeno narediti
vse za referenco,
za katero bo plačala ceno
samospoštovanja.
Vsekakor sem jaz slišala sebe.
Slišala sem svoj notranji glas.
Vem, kako želim preživeti tiste dni.
Prepoznala sem znamenje.
Čas je, da živim svoje poslanstvo,
mineva obdobje služenja "gospodarju"
za ljubi kruhek.
Pa naj mi ta še tako zelo piha na dušo,
kako sem dobra, kako sem odlična,
kako sem daleč med najboljšimi.
(Priden, priden, kuža!
Na piškotka! Teci!)
V naslednjih tednih več
o programih in delavnicah,
ki jih pripravljam že več let,
pa mi je zanje vselej zmanjkalo časa
zaradi preobilice dela.
Ksenija Malia Leban
Rojenica
