31/03/2026
Prvi večtedenski dopust z motorjem sem preživela… s padcem.
Ja, tako se je začelo.
Izpit za motor sem imela komaj dobro leto. Izkušenj z nepredvidljivimi situacijami? Skoraj nič.
In potem pride trenutek, ko se vse zgodi naenkrat: tunel, žužek v čeladi, kot sonca, ovinek… in kamen na cesti.
Kombinacija, ki je ne pozabiš.
Ampak veš kaj?
Nisem izgubila motivacije. Ravno obratno.
Od takrat naprej vozim drugače. Bolj zavestno. Bolj zase.
👉 Več sem začela gorsko kolesariti
👉 Šla sem na AMZS varno vožnjo za motoriste
👉 Na cesto grem šele, ko je sezona res “zrela” (konec aprila, maj…)
👉 Ne polagam ovinkov na cestah, ki jih ne poznam
👉 Vozim počasneje (in ja, čisto ok mi je)
👉 Ne potrebujem adrenalina na meji med življenjem in smrtjo
Ker… se imam rada.
In ker želim v vožnji uživati, ne dokazovati.
In potem sem dodala še nekaj, kar mi je čisto nepričakovano spremenilo izkušnjo vožnje:
🧶 Merino.
Ne zebe me, ko je hladno.
Ni mi prevroče, ko se ogreje.
Ne smrdim po enem dnevu vožnje.
In lahko grem več dni zapored na motor… brez kompliciranja.
Ni stvar v hitrosti.
Ni stvar v “kako dobro pelješ ovinek”.
Stvar je v tem, kako se počutiš na motorju.
In jaz sem končno začela uživati. 💛
