https://www.facebook.com/359298927268262/

AstrAmis Ciril Makovec s.p.

Name: AstrAmis Ciril Makovec s.p.
Address: Poljubinj 25 A, Tolmin, 5220, SI
Telephone: +38641375024

Home
Slovenia
Tolmin
AstrAmis Ciril Makovec s.p.

Call Directions Contact the business

Contact information, map and directions, contact form, opening hours, services, ratings, photos, videos and announcements from AstrAmis Ciril Makovec s.p., Business consultant, Poljubinj 25 A, Tolmin.

22/10/2026

Kako lahko spremenimo način razmišljanja, če se sploh ne zavedamo, skozi katere vzorce razmišljamo?

Ko prepoznamo samo tisto, kar nam naš način razmišljanja dopušča videti, ostajajo druge možnosti zunaj našega zavedanja.

Naši miselni vzorci nam pomagajo razumeti svet, povezovati informacije, sprejemati odločitve in se odzivati na vsakodnevne izkušnje. Oblikujejo se skozi življenje, iz naših spoznanj, odnosov, prepričanj in načinov, kako smo se naučili razlagati tisto, kar se nam dogaja.

Sčasoma postanejo tako domači, da jih pogosto niti ne opazimo več. Preprosto razmišljamo skozi njih in svet razumemo na način, ki se nam zdi povsem naraven.

Prav zato se mi zdi dragoceno, da svojo pozornost občasno usmerimo tudi k temu, kako razmišljamo in ne samo o čem razmišljamo.

Ko začnemo prepoznavati, kako smo prišli do določenega zaključka, katere informacije smo pri tem povezali in na katere pretekle izkušnje smo se oprli, postopoma razvijamo zavedanje lastnega miselnega procesa.

In prav tukaj se to razmišljanje povezuje z mojo prejšnjo objavo o učenju kot pripravi na življenje oziroma o učenju, ki je življenje samo.

Otrok namreč skozi vsako novo izkušnjo poleg spoznavanja sveta razvija tudi svoje načine razmišljanja, odzivanja in razumevanja samega sebe.

Ko ga ob učenju povabimo, da pogleda, kako je prišel do rešitve, kaj mu je pomagalo pri razumevanju ali zakaj se je na določeno situacijo odzval na svoj način, mu pomagamo razvijati sposobnost opazovanja lastnega razmišljanja.

S tem postopoma pridobiva nekaj, kar bo lahko uporabljal skozi vse življenje: sposobnost, da svoje miselne vzorce prepoznava, jih raziskuje in ob novih izkušnjah razvija tudi drugačne načine razumevanja.

Kaj pa mi odrasli? A raziskujemo svoje miselne vzorce? Se zavedamo, da skozi njih razumemo otrokovo vedenje, njegove sposobnosti in način učenja?

Bolj ko razumemo, kako razmišljamo, bolj zavestno lahko sodelujemo pri tem, kako se učimo, odločamo in živimo.

Prav zato se mi zdi tako dragoceno raziskovanje lastnih miselnih vzorcev. Skozi pogovor, opazovanje in različne poglede lahko postopoma začnemo prepoznavati tudi tiste notranje povezave, ki so nam doslej ostajale skrite.

Srečanje z drugim človekom je priložnost, da svoj pogled razširimo tudi tja, kamor sami še nismo pogledali.

To je tudi eden izmed prostorov, ki jih odpiram skozi svoje delo. Prostor skupnega raziskovanja, v katerem lahko skozi pogovor in opazovanje postopoma odkrivamo načine razmišljanja, ki usmerjajo naše razumevanje sebe, drugih in sveta.

Če začutite, da bi želeli tudi sami nekoliko globlje raziskati, skozi katere miselne vzorce razumete svoje življenje, lahko ta prostor raziskovanja odpremo skupaj.

Morda se pot do drugačnega razmišljanja začne prav z zavedanjem tistega, česar v svojem razmišljanju doslej še nismo opazili.

Ciril

15/10/2026

Kdaj se pravzaprav začnemo pripravljati na življenje?

Ko zaključimo šolanje?
Ko začnemo sprejemati samostojne odločitve?
Ali pa se ta priprava začne že mnogo prej, ko kot majhni otroci skozi prve izkušnje odkrivamo sebe in svet, v katerega smo se rodili?

Kaj mislite?

Sam o tem pogosto razmišljam, ko raziskujem učenje otrok, ko me najbolj zanima kaj želim, da otrok skozi učenje poleg pridobljenega znanja razvije in odnese s seboj v življenje.

Ko pomislimo na besedo učenje, največkrat pomislimo na formalno klasično šolsko učenje in vse kar je povezano z njim. Meni beseda daje mnogo širši pomen.

Že malček se skozi gibanje, zaznavanje, odnose in raziskovanje svojega telesa in okolice okrog sebe srečuje s številnimi učnimi izkušnjami. Ko se uči hoditi, spoznava svoje ravnotežje, gibanje in sposobnost prilagajanja. Ko raziskuje predmete in preizkuša, kaj se zgodi ob njegovih dejanjih, odkriva povezave s svetom ter postopoma spoznava tudi svoje možnosti vplivanja nanj.

Skozi izkušnje tako otrok, še predno je vključen v formalno šolsko učenje, razvija svoje razumevanje okolja in samega sebe, hkrati s tem razumevanjem pa nastajajo tudi prva, njemu lastna, spoznanja o lastnem delovanju.

Torej se priprava na življenje pravzaprav odvija skozi življenje samo.

Kako pa lahko odrasli to naravno povezanost med učenjem in življenjem otroka ohranjamo ter razvijamo tudi v obdobju, ko vstopi v šolo in postane pridobivanje znanja vse bolj načrtno?

Vsaka učna izkušnja, otroku ponuja več možnosti za razvoj. Ob matematični nalogi lahko poleg matematičnega znanja raziskuje svoj način razmišljanja in povezovanja informacij. Ob zahtevnejšem izzivu spoznava svoje odzive, vztrajnost in sposobnost iskanja novih poti. Skozi sodelovanje z drugimi pridobiva izkušnje o odnosih, komunikaciji ter svojem mestu v skupini.

V vseh situacijah, pa naj si bodo šolsko učenje ali ne, otrok poleg razumevanja sveta postopoma oblikuje tudi razumevanje samega sebe.
In prav tu vidim posebno vrednost zavestnega spremljanja učenja, učenja v najširšem smislu besede.

Ko odrasli svojo pozornost namenimo tudi temu, kako otrok razmišlja, kaj doživlja, kako se odziva in na kakšen način prihaja do razumevanja, mu lahko pomagamo, da začne te procese prepoznavati tudi sam.

Tako skozi učenje postopoma razvija sposobnost opazovanja lastnega razmišljanja, občutkov in odzivov ter vedno bolj zavestnega sodelovanja pri svojem razvoju.

Kako lahko torej otroku skozi pridobivanje znanja pomagam razvijati tudi globlje poznavanje samega sebe? je vprašanje, ki je že zelo dolgo v središču mojega dela.

Skozi katera dejanja lahko vidim načine zaznavanja in razmišljanja otroka in kako na osnovi tega oblikujem "učne izkušnje", tudi kot starš, ne samo kot učitelj, da podprejo in razvijajo otrokove sposobnosti, samostojnost in zaupanje vase?

Ta vprašanja so pomemben del mojega pogleda na učenje in tudi izhodišče za način, kako raziskujem posameznega otroka.

Pri svojem delu zato posebno pozornost namenjam otrokovemu zaznavnemu in miselnemu toku (o tem napišem več v naslednjih dneh). Skozi njuno raziskovanje bolje razumem, kako otrok sprejema informacije, jih povezuje s svojimi izkušnjami, na podlagi le teh oblikuje razumevanje in postopoma razvija svoje znanje.

Kako pa se vi kot starš vidite v tej vlogi, s tem pogledom na učenje?

Vsakodnevno življenje vam staršem ponuja številne priložnosti, da opazujete načina delovanja svojega otroka. Ko vaša opažanja povežemo z različnimi pogledi na razvoj vašega otroka, postopoma oblikujemo vaše celovitejše razumevanje njegovih potreb in možnosti ter prepoznavamo načine podpore, ki mu v posameznem obdobju najbolj ustrezajo in ga najbolj podprejo pri razvoju.
Ob tem se vedno znova vračam k vprašanju:

Kakšen človek mu skozi današnje učne izkušnje pomagamo postajati?

V tem vprašanju je zame zajeta ena najglobljih vrednosti učenja.

Pa vi? Kako doživljate svojo vlogo pri tem?

Naj učenje postane zavestno spoznavanje samega sebe.

Ciril

07/10/2026

V zadnjem času veliko pišem o učenju otrok, o vprašanjih, ki jim jih zastavljamo, o njihovem načinu razmišljanja, o napakah, naših odzivih nanje in predvsem o tem, kaj vse lahko opazimo, če svojo pozornost za trenutek usmerimo tudi na sam proces učenja.

Ob tem sem pomislil, da morda nikoli nisem zares razložil, zakaj o tem toliko pišem in kaj pravzaprav želim s temi zapisi odpirati.

Sam učenje razumem precej širše od procesa, v katerem otrok sprejema informacije, jih razume, si jih zapomni in jih kasneje zna ponovno uporabiti.

Zame je učenje eden izmed pomembnih prostorov, v katerih otrok skozi izkušnje postopoma spoznava tudi samega sebe.

Ko se sreča z novo nalogo, se ne sreča samo z njeno vsebino. Sreča se s svojim načinom razmišljanja, s svojo sposobnostjo povezovanja informacij, s svojim ritmom, radovednostjo, vztrajnostjo, ustvarjalnostjo in tudi s svojim odzivom takrat, ko pot do rešitve zahteva nekoliko več časa.

Ko nekaj poskusi in rezultat ni takšen, kot je pričakoval, pridobiva izkušnjo o tem, kako se odziva na napako.
Ko poišče drugačno pot, spoznava svojo sposobnost prilagajanja in ustvarjanja novih rešitev.
Ko nekaj končno razume, pa lahko ob tem postopoma začne prepoznavati tudi, kaj mu je pomagalo, da je do tega razumevanja prišel.

V vseh teh drobnih izkušnjah otrok tako poleg znanja o svetu oblikuje tudi znanje o sebi.

Starši, učitelji in vsi, ki otroka spremljamo pri učenju, pa smo s svojimi vprašanji, odzivi, pričakovanji in načinom, kako ga gledamo, del tega procesa. S svojo prisotnostjo lahko njegovo pozornost usmerjamo tudi k temu, da začne sam prepoznavati, kaj se v njem med učenjem pravzaprav dogaja.

Ko ga vprašamo: »Kako si prišel do te rešitve?«, ga povabimo, da pogleda svoj miselni proces.

Ko opazimo: »Vidim, da si poskusil na več različnih načinov,« mu pomagamo prepoznati lastno vztrajnost in sposobnost iskanja novih poti.

Ko ga vprašamo: »Kaj ti je pomagalo, da si razumel?«, njegovo pozornost počasi usmerjamo k spoznavanju lastnega načina učenja.

In ko se takšne izkušnje skozi čas povežejo, otrok postopoma oblikuje nekaj, kar se mi zdi veliko bolj dragoceno od posamezne učne strategije: vedno globlje zavedanje o tem, kako deluje, kako razmišlja, kaj mu pomaga, kaj ga prebudi in kako lahko sam sodeluje pri svojem razvoju.

Zato skozi svoje objave želim vedno znova usmerjati pozornost predvsem k otroku, ki se uči, in ne samo k temu, kar se mora naučiti.

K človeku, ki skozi učenje spoznava svet, hkrati pa skozi svoje odzive, vprašanja, uspehe, iskanja in izkušnje počasi spoznava tudi samega sebe.

Zame učenje poteka veliko širše. Učenje niso samo trenutki, ko otrok sedi pred učbenikom ali zvezkom. Dogaja se v odnosih, v pogovorih, ob napakah, pri igri, skozi naše odzive in skozi številne vsakodnevne izkušnje, v katerih otrok poleg sveta ves čas odkriva tudi sebe.

Kaj pa mi sami?

A si upamo na svoj vsakdan gledati tako kot, da se imamo skozi vsako situacijo priložnost nekaj naučiti o sebi?

Naj učenje postane zavestna pot spoznavanja samega sebe.

Ciril

05/10/2026

Otrok nam pokaže pravilno rešeno nalogo.

Pogosto sledi:

»Bravo.«

Lepa beseda priznanja.

Za njo pa lahko odpremo še prostor raziskovanja:

»Kako si prišel do rešitve?«

Otrok mora za trenutek pogledati vase.
Spomniti se mora svojih korakov.
Kaj je najprej opazil?
Kaj je povezal?
Kje se mu je porodila ideja?
Kaj mu je pomagalo razumeti?

S tem njegova pozornost potuje od rezultata nazaj k procesu.

In tako začne spoznavati kako razmišlja.

Ko se takšna vprašanja pojavijo večkrat, počasi postanejo del njegovega lastnega notranjega dialoga.

Kako sem prišel do tega?
Kaj mi je pomagalo?
Kaj sem naredil, ko sem obstal?
Kaj bi naslednjič poskusil?

Učenje tako postaja tudi prostor, v katerem razvija sposobnost opazovanja samega sebe in z vsakim takšnim trenutkom nastaja njegov osebni zemljevid učenja.

Naj učenje postane zavestna pot spoznavanja samega sebe.

Ciril

02/10/2026

Otrok nekaj sestavlja.

Poskusi enkrat.
Drugič.
Tretjič.
In odrasli ob njem lahko rečemo:

»Ti si res vztrajen.«

Lahko pa njegovo pozornost usmerimo tudi k procesu:

»Opazil sem, da si vsakič poskusil nekoliko drugače.«

Obe povedi govorita o vztrajnosti.
Druga otroku pokaže, kje jo lahko prepozna v sebi.

V svojih dejanjih.
V svojih odločitvah.
V načinu, kako išče rešitev.

Tako počasi nastaja zavedanje:
»Ko mi nekaj ne uspe takoj, znam poiskati novo pot.«

Otrok skozi takšne izkušnje spoznava, kako deluje.
In prav to zavedanje lahko postopoma postane njegova notranja opora.

Morda lahko zato večkrat opazujemo otrokov proces in mu preprosto povemo, kaj smo videli.
S tem mu pomagamo, da začne to videti tudi sam.

Naj učenje postane zavestna pot spoznavanja samega sebe.

Ciril

30/09/2026

Otrok nekaj poskuša.

Potrebuje več časa.
Išče svojo rešitev.
In medtem posluša tudi nas.

»Vidim, da vztrajaš.«
»Opazil sem, da si poskusil drugače.«
»Kako si prišel do te ideje?«
»Kaj misliš, da bi lahko poskusil sedaj?«

Takšni trenutki otroku pomagajo usmeriti pozornost k temu, kar se dogaja v njem.

Začne prepoznavati svojo vztrajnost.
Svoje razmišljanje.
Svoje ideje.
Svojo sposobnost iskanja poti.

Besede odraslih tako postajajo del prostora, v katerem otrok spoznava samega sebe.

Zato je eno pomembnejših vprašanj starševstva in poučevanja:

Kaj otrok skozi moje besede danes odkriva o sebi?

Naj učenje postane zavestna pot spoznavanja samega sebe.

Ciril

28/09/2026

Otrok se zjutraj sam pripravlja za šolo.
Popoldne se s prijateljem dogovarja, kaj se b***a igrala.
Pomaga pri pripravi kosila ali večerje.
Sestavlja nekaj, kar mu že tretjič razpade...
V vseh teh trenutkih se uči.

Organiziranja.
Dogovarjanja.
Sodelovanja.
Vztrajnosti.
Izražanja svojih misli in občutkov.
Hkrati pa skozi vsako od teh izkušenj spoznava tudi sebe.

Kaj zmorem?
Kako se odzivam?
Kaj mi je pomembno?
Kako najdem svojo rešitev?

Ko začnemo učenje opazovati tako široko, postane ves otrokov dan učni prostor, zatovprašanje ob koncu dneva:

»Kaj si se danes naučil?«

v sebi nosi veliko več, kot smo vajeni slišati v odgovoru.

Naj učenje postane zavestna pot spoznavanja samega sebe.

Ciril

25/09/2026

Otrok reši nalogo in ugotovi, da je odgovor napačen.

Povsem vsakodnevna situacija, ki pa je tudi pomemben trenutek učenja.

Poleg iskanja pravilne rešitve se v otroku odvijajo še drugi procesi.

V tem primeru spoznava svoj odnos in odziv ob napaki.

Bo poskusil ponovno?
Bo poiskal drugo pot?
Bo vprašal za pomoč?
Bo znal pogledati nazaj in ugotoviti, kje je njegovo razmišljanje krenilo drugam?

Prav tukaj mu lahko odrasli pomagamo usmeriti pozornost k temu, da učenje začenja videti kot proces.

Z vprašanjem: »Kako si prišel do tega odgovora?«

ga povabimo, da začne opazovati svoj način razmišljanja, svoj odziv na to, kaj se je z njim zgodilo v trenutku, ko ni šlo vse tako, kot ne načrtoval, kot je navajen.

Napaka tako postane del raziskovanja.

Otrok skozi njo spoznava snov, svoj miselni proces in tudi sebe.

Prav sposobnost opazovati samega sebe med učenjem je eno najdragocenejših znanj, ki jih lahko otrok odnese s seboj v življenje.

Naj učenje postane pot spoznavanja samega sebe.

Ciril

23/09/2026

Ko spremljamo otroka pri učenju, lahko opazujemo dve zgodbi hkrati.

Prva govori o snovi.
Matematiki. Jeziku. Naravoslovju. Zgodovini.

Druga zgodba pa govori o otroku.

In prav ta me vedno znova pritegne.
Otrok se ob zahtevni nalogi srečuje s svojo vztrajnostjo.
Ob napaki s svojim odnosom do sebe.
Ob vprašanju s svojo radovednostjo.
Ob uspehu s sposobnostjo sprejeti in prepoznati svoje znanje.
Ob pomoči odraslega pa tudi s tem, koliko zaupanja čuti do lastnega razmišljanja.

Način, kako ga v teh trenutkih spremljamo, zato postaja del njegove učne izkušnje.

Lahko mu postavimo vprašanje, ki ga vrne k sebi:
»Kako si razmišljal?«
»Kaj si najprej opazil?«
»Kaj ti je pomagalo priti do te rešitve?«
»Kje se ti je odprla nova ideja?«
»Kaj bi sedaj poskusil drugače?«

S takšnimi vprašanji usmerjamo otrokovo pozornost tudi na njegov lasten proces.

Počasi začne opazovati svoje razmišljanje.
Prepoznavati svoje načine.
Razumeti svoje odzive.
In vedno bolj zavestno sodelovati pri lastnem učenju.

Tu se zame odpira ena najglobljih razsežnosti učenja:
otrok skozi spoznavanje sveta spoznava tudi tistega, ki ta svet spoznava – sebe.

Starši in učitelji paga pri tem podpremo najbolj tako, da svojo pozornost namenimo njemu.

Ob naslednji domači nalogi, vprašanju, učnem izzivu ali situaciji, ko se ne srečuje s formalnim učenjem, mu zato poskusite zastaviti samo eno vprašanje o njegovem procesu.

Potem prisluhnite.

V njegovem odgovoru se začne razkrivati veliko več kot samo pot do pravilne rešitve.

Začne se razkrivati njegova pot do sebe.

Če ob tem začutite željo, da bi svojega otroka skozi njegov način učenja spoznali še nekoliko globlje, lahko to raziskovanje nadaljujemo skupaj. Velikokrat že drugačen pogled odpre prostor za povsem nova spoznanja.

Povezavo najdete v komentarju.

Naj učenje postane pot spoznavanje samega sebe.

Ciril

21/09/2026

Otrok se uči tudi takrat, ko pred njim ni knjige.

Uči se, ko opazuje, kako se pogovarjamo z drugimi.
Ko vidi, kako se odzovemo na svojo napako.
Ko skupaj nekaj ustvarjamo.
Ko čaka.
Ko raziskuje.
Ko mu nekaj uspe.
Ko pade.

Predstavljajmo si otroka, ki med igro pade.

V nekaj sekundah se odpre cel svet učenja.
Začuti svoje telo.
Doživi bolečino.
Spozna svojo ranljivost.
Opazuje naš odziv.

In skozi ta odziv pridobiva informacije tudi o sebi.

Ko ob njem ostanemo prisotni, prepoznamo njegovo izkušnjo in mu pomagamo razumeti, kaj se je zgodilo, mu dajemo prostor, da svojo izkušnjo predela.

Naše besede lahko postanejo del njegovega notranjega govora.
»Vidim, da te boli.«
»Vzemi si trenutek.«
»Ko boš pripravljen, bova pogledala, kaj se je zgodilo.«

Otrok skozi takšno izkušnjo spoznava svoje občutke, svoje telo, svoje odzive in svojo sposobnost, da po padcu ponovno vstane.

In podobno se dogaja vsak dan.
Na igrišču.
Pri kosilu.
Med pogovorom.
Pri pospravljanju.
V odnosu s prijateljem.
Pri reševanju problema.

Vsakdan je poln učnih situacij.
Starši in učitelji pa smo s svojimi odzivi del teh učnih izkušenj.

Zato vas danes povabim k preprostemu opazovanju:
Kaj se moj otrok pravkar uči o sebi skozi moj odziv?

To vprašanje lahko odpremo večkrat čez dan.

In skozi odgovore začnemo vedno jasneje prepoznavati, koliko učenja se pravzaprav odvija zunaj šolskih klopi.

Morda je prvi korak prav opazovanje. Naslednji pa razširitev zavedanja o tem, kar opazujemo. Če začutite, da bi želeli pogled na učni proces svojega otroka še poglobiti, lahko ta prostor raziskovanja odpremo tudi skupaj.

Naj učenje postane pot spoznavanja samega sebe.

Ciril

Address

Poljubinj 25 A
Tolmin
5220

Telephone

+38641375024

Website

facebook.com

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when AstrAmis Ciril Makovec s.p. posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.