fabula.unica

03/05/2026

KAJ SE PREBUJA ZNOTRAJ NAS, KO NE DELAMO NIČ?

Predstavljaj si trenutek: končno imaš čas zase. Ni obveznosti, ni rokov, ni nujnih sporočil. Lahko bi se, zadihala, mogoče samo gledala skozi okno.
In potem priplazi misel: “Morala bi delati nekaj koristnega.”

Ta “morala bi” ni naključen. Je notranji glas, ki ima zgodovino. Občutek krivde, ker “ne delamo nič”, je presenetljivo pogost — in hkrati zelo zgovoren. Ne govori toliko o tem, kaj v resnici počnemo, ampak o tem, kako globoko so v nas zasidrane predstave o vrednosti, produktivnosti in lastni vrednosti, kajti veliko nas je odraščalo v okolju, kjer je bila pohvala ali naša vrednost vezana na dosežke: dobre ocene, pridnost, delovnost, uspeh. Počitek kot tak ni bil nagrajen. Nasprotno. Bil je celo označen kot lenoba, kot nekaj, kar je zelo narobe.

Sodobna družba nagrajuje hitrost, učinkovitost in stalno aktivnost. Počitek se pogosto prikazuje kot nekaj, kar si moraš “zaslužiti”. Če počivaš brez jasnega razloga, se zdi, kot da kršiš nepisano pravilo. Naš notranji glas, ki je pogosto naš največji kritik, ocenjuje, nadzira in opozarja. Njegova funkcija je bila nekoč zaščitna (npr. da si bila sprejeta, uspešna, marljiva...), vendar lahko postane pretirano strog. Ko počivaš, se aktivira in sproži krivdo.
V terapiji je občutek krivde zaradi počitka signal, ki nas vodi do globjega razumevanja sebe, odnosov in življenja, ki jih živimo.

🔎 Kdaj si prvič začutila, da moraš vedno nekaj početi?
🔎 Kdo je to pričakoval?
🔎 Kaj je tvoje in kaj si ponotranjila od drugih?

Počitek ni nagrada, ampak osnovna potreba. Tako kot hrana ali spanec. V terapiji se pogosto dela na tem, da se počitek ne doživlja kot “lenoba”, ampak kot oblika regulacije živčnega sistema.
Krivda ni samo misel — je tudi telesni občutek (napetost, nemir) in naslednjič, ko se ujameš v krivdi, ker počivaš, poskusi nekaj preprostega:
🔎 Najprej opazi misel: “Morala bi…”
🔎 Poimenuj jo: "To je moj notranji kritik."
🔎 Vprašaj se: "Kaj bi zdaj rekel nekomu, ki ga imam rad, če bi bil na mojem mestu?"
🔎 Ostani še 3 minute v počitku.

Ni treba, da izgine krivda. Dovolj je, da se odnos do nje začne spreminjati.
Občutek krivde zaradi počitka ni znak, da delaš nekaj narobe. Pogosto je znak, da si dolgo delala stvari na način, ki ni pustil prostora zate.

Terapija nas ne uči, kako postati bolj priden — ampak kako postati bolj cel.

28/03/2026

KJE SE ZAČNE OZIROMA KONČA KAOS?

Ko je znotraj nas kaos, svet pogosto doživljamo kot nepredvidljiv, ogrožajoč ali preobremenjujoč. Naše notranje stanje deluje kot filter – če smo razpršeni, negotovi ali čustveno preplavljeni, tudi zunanje okoliščine vidimo kot bolj kaotične, kot v resnici so. Takrat težje ločimo med tem, kar prihaja od zunaj, in tem, kar se dogaja znotraj nas.

Način, kako sprejemamo zunanje dogodke, je tesno povezan z našo notranjo stabilnostjo. Če nimamo stika s sabo, hitro reagiramo impulzivno, nas vodijo strahovi ali stare rane, in izgubljamo občutek nadzora.
Nasprotno pa, če pa smo v stiku s svojimi občutki, mislimi in potrebami, lahko zunanje situacije sprejemamo bolj prizemljeno, z več razumevanja in manj notranjega nemira.

Zato je ključno, da razvijamo odnos s samim seboj. Ko v sebi ustvarimo red, jasnost in strukturo, postanemo sebi notranje sidrišče. To pomeni, da naš občutek varnosti ne temelji več zgolj na tem, kaj se dogaja zunaj, ampak na tem, kako trdno stojimo v sebi.

V takem stanju lahko tudi v stresnih ali kaotičnih okoliščinah ostanemo zbrani, prilagodljivi in predvsem – varni, z občutkom osnovnega zaupanja, da nas življenje podpira tudi, če trenutno nimamo vse niti v svojih rokah.

25/02/2026

KNJIŽNI NAMIG 📚

Gre za opis izkušnje psihoterapevtskega procesa, ko se mlada odrasla ženska sooča s svojimi čustvenimi ranami iz otroštva, ki ga je živela z mamo samohranilko, ki se je skozi življenje borila z alkoholizmom - strupeno odvisnostjo.

Klientka: "So one opravičene nasilnih izpadov in to takšnih, ki povzročajo notranje rane, ker so pač čustvene? Ker so same žrtve? Ker so ranljiva skupina? Sr spet zapletamo v zanko, kjer razumemo svet skozi domnevno žensko čustvenost in moško moč, kjer mora biti moški skrbnik, žensko pa moramo zaščititi? Kako naj bi na ta način ženske postale avtonomne? Avtonomnost terja dolžnost in odgovornost vsakega posameznika je, da nadzoruje svoje dejanje."
Terapevtka: " Se strinjam. Preko terapevtskega procesa opažam, kakšna težava je za posameznike, ker družba poveličuje lik mame. Sveta mama, čez njo ne smejo pasti žal besede. Zato vse slabo, kar prihaja od mam, jemljejo nase, krivijo sebe. Zelo pomembna je ta razmejitev, kaj je od tebe in kaj je od mame, in da je mama odgovorna za svoja dejanja in da, ja, ne dela vedno prav, ni vedno dobra mati. In tudi ni prav, da se neprimerna dejanja s strani mater tolerira, opravičuje, minimalizira. Ker eksplodirajo skozi otroke."

"Tako iskreno, tako globoko, tako pristno, tako brutalno iskreno, tako brez zavijanja v celofan. To je delo, ki ga bom dala z veseljem v branje svojim klientom - da vidijo, kaj pomeni predelovati in delati korake, se soočati z bolečino in odkrivati svojo zgodbo."
Elizabeta Dornik Hribar, sistemska psihoterapevtka

20/02/2026

KDAJ SEM JAZ NAJBOLJ JAZ?

Sodobni svet od nas nenehno zahteva prilagajanje, učinkovitost in družbeno sprejemljivost in pogosto se zdi, da izgubljamo stik s seboj. Ne na hiter, dramatičen način, temveč postopoma — skozi drobne kompromise, utišane občutke in vloge, ki jih prevzemamo, da bi pripadali, bili sprejeti ali preprosto preživeli vsakdan.

Že od zgodnjega otroštva se učimo, kakšno vedenje je zaželeno in kaj moramo potlačiti, skriti, zanemariti. Tako začnemo oblikovati socialne maske — zaščitne plasti, ki nam pomagajo navigirati med pričakovanji okolja, da pripadamo. Staršem, okolici, prijateljem, kasneje partnerjem. Ena maska je za delo, druga za družino, tretja za prijatelje, četrta za družbena omrežja, četrta za ljudi, ki jih prvič srečamo... Te maske same po sebi niso problematične; so del socialnega življenja in psihološke prilagodljivosti. Težava nastane, ko postanejo tako samoumevne, tako avtomatizirane, da jih "preoblačimo brez zavedanja" in izgubimo občutek, kdo sploh smo brez njih. Včasih, v preteklosti so nam koristile, so imele pomembno funkcijo — varovale so nas pred razočaranjem, zavrnitvijo, sramom ali bolečino.

Socialne maske lahko sčasoma postanejo tudi ovira. Ko živimo predvsem skozi različne vloge, se oddaljimo od lastnih potreb, telesnih občutkov in notranjega sveta. Namesto pristnega stika s seboj živimo v stalnem ugibanju, kaj se od nas pričakuje, kako ustreči in ugajati drugim.

Ta odtujenost se pogosto kaže kot notranja praznina, kronična utrujenost, občutek, da »igramo« svoje življenje, ali pa zgolj kot tesnoba brez jasnega razloga. V psihoterapiji se zato proces pogosto začne z nežnim razkrivanjem mask — ne z njihovim rušenjem, temveč z radovednim raziskovanjem in preizpraševanjem, kdo sem resnični jaz.

Ponovno vzpostavljanje stika s seboj ni enkraten dogodek. Je pproces, ki vključuje učenje poslušanja lastnih občutkov, sprejemanje ranljivosti in dopuščanje, da smo nepopolni ali neprilagojeni. Paradoksalno prav v tej avtentičnosti pogosto najdemo globlji občutek varnosti in pripadnosti.
Socialne maske ne izginejo — vendar postanejo bolj prožne. Ne nosimo jih več zato, da bi skrili sebe, temveč kot zavestno izbiro v socialnih situacijah.
V ozadju pa ostaja stabilen notranji stik s seboj, ki nam omogoča, da v svetu ne le funkcioniramo, temveč tudi zares živimo.

14/01/2026

Srce ni nikoli polno
v njem je vedno čas
za življenje in za to
kar smo izgubili
in za tisto kar je še
N. Alaei

08/01/2026

Kako čudovit je dan v življenju, ko se naposled lahko postaviš pred visoko, globoko ogledalo lastnega odseva in se gledaš s spoštovanjem, sprejemanjem in odpuščanjem.
Tistega dne se prebiješ skozi lažnost podob, projekcij in nenehnih pričakovanj, ki so slepila duha.
Šele, ko znaš videti sebe z najintimnejšim in odpuščajočim sočutjem, znaš videti, kdo si v resnici.

27/12/2025

KO SE ODNOSI DOTAKNEJO NAJTANJŠE KOŽE ...

Medosebni odnosi so prostor, kjer se najgloblje srečamo sami s seboj. V njih se razkrivajo naše nežnosti in naše rane, naše hrepenenje po bližini in naš strah pred njo. Prav v odnosih si povzročamo največ bolečine – pogosto ne zato, ker bi bili slabi ljudje, temveč zato, ker nosimo neozdravljene dele sebe. Ker govorimo iz strahu, molčimo iz nemoči, napadamo iz bolečine.
Bolečina je odmev nečesa starega, kar se prebudi v trenutku, ko bi si najbolj želeli biti razumljeni. Nehote se dotaknemo drug drugega tam, kjer je koža najtanjša. In namesto da bi se ustavili, pogosto ponovimo znano: obrambo, umik, krivdo. Tako postanejo odnosi bojišča namesto zavetja.
Ko postanemo starši, se ta dinamika še poglobi. Otroci ne pridejo v naše življenje, da bi bili popolni ali da bi nas osrečevali. Pridejo, da nas prebudijo. Njihova ranljivost nas sooči z lastno. Njihova jeza nas spomni na našo potlačeno jezo. Njihov jok se dotakne tistega dela v nas, ki ni bil nikoli zares potolažen.Otroci so ogledala brez filtra. Ne nagovarjajo nas z razumnimi argumenti, temveč z občutki. In ravno zato nas lahko tako zelo pretresejo. In vzgoja ni le prenašanje vrednot, temveč je proces, v katerem se moramo znova in znova vprašati, kdo pravzaprav smo, ko smo utrujeni, prestrašeni, brez odgovorov. Kdo smo, ko nimamo več nadzora. Obdobje starševstva je izjemna priložnost. Je povabilo k čustveno zahtevnejšim odnosom, kjer ni dovolj le pravilno vedenje, ampak je potrebna prisotnost. Kjer se učimo poslušati, tudi ko nas boli. Kjer se učimo opravičiti, tudi ko imamo občutek, da bi lahko imeli prav.
Postajati dober človek ni enkratna odločitev, temveč vsakodnevna praksa.
Je odločitev, da nehamo prelagati svojo bolečino na druge. In je odločitev, da prevzamemo odgovornost za svoje odzive. Da si dovolimo čutiti, ne da bi pri tem ranili.
V odnosih imamo redko priložnost za popolnost. Imamo pa veliko priložnosti za iskrenost, popravljanje, mehčanje. Vsakič, ko se odločimo za sočutje namesto obrambe, za stik namesto umika, za pogovor namesto tišine, postajamo malo bolj tisto, kar si želimo biti.
In morda je prav to bistvo: da odnosi niso prostor, kjer dokazujemo svojo vrednost, temveč prostor, kjer jo skupaj gradimo. Počasi. Nežno. Zavestno.

Če še nisi naročen/a na kanal, klikni gumb NAROČI SE in nato še ikono 🔔 zvončka. Tako boš obveščen/a o novih epizodah, ki izhajajo 1x na teden. 🙂 =======...

22/12/2025

21/12/2025

MODRE MISLI MERYL STREEP❤️

"Pusti, da se stvari sesujejo. Prenehaj se izčrpavati z vzdrževanjem nečesa, kar nikoli ni bilo namenjeno trajati. Vse ni večno, in siljenje nečesa, kar se že lomi, bo le izčrpalo tvoj um. Spusti. Pusti ljudem, da so razburjeni. Pusti jih, da te narobe razumejo. Pusti jih, da sodijo. Njihova mnenja niso tvoja resnica, so le odsev njihove lastne resničnosti. Ne dolguješ pojasnil tistim, ki so odločeni, da te napačno razumejo. Nisi odgovoren za to, kako se drugi odločijo, da te vidijo. Prenehaj se bati neznanega. Prenehaj spraševati "In zdaj?", kot da vesolje že ni pripravilo poti zate. Izguba ni vedno konec.
Včasih je začetek. Je prostor, ki se osvobodi, da sprejme nekaj boljšega, bolj v skladu z osebo, ki postajaš.

Kar mora oditi, bo odšlo. Kar mora ostati, bo ostalo, tudi sredi kaosa. Obstaja ritem življenja. Božanski red zaključkov in ponovnih začetkov. Ko se upiramo toku, trpimo. Oklepamo se preteklosti, bojimo se, da nikoli več ne bomo občutili veselja. Toda to je le iluzija.

Vesolje je obilno. Čaka te več ljubezni, več miru, več smisla,
če si dovolj pogumen, da spustiš tisto, kar ti več ne pripada.
In zapomni si to: Najboljše ni za tabo. Še vedno je čarovnija, ki jo je treba občutiti, veselje, ki ga je treba objeti, ljubezen, ki jo je treba prejeti. Naredi prostor za to. Toda, vprašaj se: "Česa se še vedno oklepam, kar mi preprečuje, da bi napredoval?"

In ko boš poznal odgovor, zaupaj vase dovolj, da spustiš.
Ker je nekaj boljšega že na poti.

29/11/2025

KAJ BI MORALI VEDETI VSI STARŠI?

Odgovorno starševstvo, povezano z varno navezanostjo, pomeni ustvarjati odnos, v katerem se otrok lahko na nas zanese – čustveno in fizično.
Gre za to, da smo odzivni: da otroka slišimo, ko nas potrebuje, in da se odzovemo mirno, nežno ter predvidljivo.

Varna navezanost se gradi skozi majhne, vsakdanje trenutke: ko potolažimo jok, ko opazimo otrokove signale, ko ga sprejmemo takšnega, kot je.
Ne pomeni popolnosti, ampak prisotnost – da smo tam dovolj pogosto in dovolj sočutno, da otrok začuti: *“Ko potrebujem podporo, me nekdo vidi in mi pomaga.”*

V takem odnosu otrok postopoma gradi notranjo varnost, iz katere lahko raziskuje svet, tvega, se uči in razvija svojo lastno samostojnost.
Odgovorno starševstvo je tako predvsem ustvarjanje varnega zavetja, kjer ljubezen ni pogojena z vedenjem, ampak je stalna in zanesljiva❤️

~ Vsi otroci se rodijo v življenje nemočni.
~ Otrokov največji strah je, da bi bil zapuščen.
~ Vsi otroci so egocentrični.
~ Vsi otroci občutijo izkušnjo zapustitve, kadar njihove potrebe niso pravočasno in ustrezno zadovoljene.
~ Kadar otrok doživi izkušnjo zapustitve, verjame, da je vzrok zanjo on sam
~ Ta naivna in napačna razlaga ustvari toksičen sram - prepričanje, da je "slab".
~ Otroci razvijejo mehanizme preživetja, s katerimi se skušajo soočiti z izkušnjo zapustitve, preprečiti, da bi se ponovila, ter skriti svoje "pomanjkljivosti" pred seboj in drugimi.
~ Ti otroški mehanizmi preživetja odražajo otrokovo prirojeno nemoč in naivno dojemanje sebe in sveta.